Details

Last Updated on Saturday, 19 March 2016 20:29

Vzpetina v župniji Podgorje, jugovzhodno od podružnice Črnotiče (med vasmi Črnotiče in Praproče) je že v prazgodovini služila kot gradišče (od tod ime Gradišče na zemljevidih ali Gradišce po domače) - utrdba za varovanje pred sovražniki. O tem gradišču pričajo najdbe, ki se hranijo v naravoslovnem muzeju na Dunaju, nekaj ostankov pa je tudi v privatnih rokah. Že v prazgodovini je bil verjetno tudi poseben prostor - svetišče, namenjeno bogočastju. V času turških vpadov so staro gradišče z obzidjem obnovili, da je služilo svojemu namenu. Najverjetneje so na mestu stare cerkve zgradili sedanjo cerkev Marije Snežne. Leta 1663 je bil pozidan prezbiterij, čez dve leti pa še cerkvena ladja. Cerkev je bila obnovljena leta 1765. Tako pričata kamniti plošči, vzidani na zunanji strani prezbiterija in nad vhodni-mi vrati. Ob odstranitvi ometa v letu 1995 smo opazili tudi podaljšanje cerkve proti zahodu za približno tri metre ter seveda izgradnjo vhodne stene s preslico za zvonove (verjetno v letu 1765).

O nastanku božjepotne cerkve Marije Snežne obstaja več legend. Najbolj razširjena, domačim razmeram prilagojena, je privzeta legenda o zidavi bazilike Marije Velike ali Marije Snežne v Rimu iz četrtega stoletja. Tedaj naj bi isto noč papež in bogati Rimljan Ivan sanjala, da jima je Marija naročila, naj zgradijo cerkev na kraju, kjer bo 5. avgusta zapadel sneg. Tako pravi tudi legenda o Gradišcah, da je tega dne ležal sneg na vzpetini, kjer so nato okoliški prebivalci zgradili cerkev na čast Mariji Snežni.

Druga legenda pravi, da je Mati božja potovala po Podgorskem Krasu in se ustavila na lepi, utrjeni vzpetini, kjer naj bi se prikazala ljudem. V spomin na to naj bi ostal, še sedaj viden, odtis noge v kamnu na stezi sredi hriba, preden se pride do stopnic in obzidja.

Tretja legenda pripoveduje o napadu nekaj turških konjenikov, ki so pridirjali pred cerkev, kjer so se skrivali domačini. Pred vrati cerkve naj bi se konj poveljnika nenadoma ustavil in se zasukal. Kopito naj bi se mu vdrlo v živo skalo. To znamenje - odtis (obris) konjskega kopita v kamnu - so ljudje nekoč občudovali nedaleč od vhoda v cerkev na zahodni strani in se zahvaljevali Mariji za rešitev.

V protokolu z dne 16. 1. 1849, ob ustanovitvi kaplanije Podgorje, kamor je spadala podružnica Črnotiče (podpisali so gospodarji Podgorja in Črnotič, župnik in dekan v Dolini, kaplan v Podgorju, namestnik okrajnega komisarja in zapisnikar), je zapisano, da bo kaplan iz Podgorja maševal pri Mariji Snežni na slovesne praznike, na veliko noč in binkošti ter eno od prošnjih dni. V listini o ustano-vitvi nove župnije v Podgorju z dne 25.10.1904 so obveznosti do cerkve Marije Snežnicepotrjene.

V župnijski kroniki Klanec lahko beremo: "Dne 22. majnika 1916 smo imeli procesijo in molitve pri Mariji Snežnici. Sešlo se je okoli 1200 ljudi iz župnij Klanec, Podgorje, Predloka in Kubed, da ondi prosimo"Kraljico vojnih trum" za srečen izhod vojske in ljubi mir. Bili sta dve sv. maši in pridiga. Molilo se je za naše vojake zelo veliko, naj bi jih Mati božja srečno pripeljala zopet na dom. Pravijo, da toliko ljudi ob enem ni bilo še pri tej cerkvi; je pa tudi sila velika, saj svetovne vojske tudi še ni bilo!"

Jakob Soklič, župnijski upravitelj v Klancu in Podgorju je zapisal: "Svoj god (l. maja 1927) sem praznoval s slovesno božjo službo na Gadišci pri Materi Božji Snežni. Pridiga je morala biti na prostem, ker je bila cerkev premajhna. Naredili smo sklep: Cerkev na Gradišci se mora razširiti, svet okoli nje pokupiti za cerkev. Bog daj!" Isti župnik je v začetku leta 1928 zapisal: "Na Gradišci smo kupili svet okoli cerkve, sklenili ga očistiti in napraviti stopnice." Kot sledi iz zapisa, je bilo zemljišče okrog cerkve kupljeno, ne pa tudi vknjiženo v zemljiški knjigi. Z odhodom (izgonom) g. Sokliča v Jugoslavijo (proti koncu leta 1928) so se dela okrog cerkve Marije Snežne zaustavila.

Prvo nedeljo v avgustu je bil, poleg slovesne liturgije na čast Mariji Snežni, znan tudi eden največjih istrskih sejmov. Na romanje in na sejem so prihajali s Podgorskega Krasa, Bržanije in Čičarije.

Po drugi svetovni vojni je bila cerkev zanemarjena, še posebej po letu 1960, ko se tu ni več maševalo. Cerkev je bila oropana skoraj vse notranje opreme. Izginila je tudi lepa oltarna podoba Marije z Jezusom in Jožefom, naslikana na pločevino ter nekateri deli oltarja.

Leta 1995 smo, s pomočjo pridnih domačinov, ki so pomagali z delom, in ob velikodušni podpori dobrotnikov od blizu in daleč, utrdili cerkev, obnovili ostrešje in streho, zamenjali zunanji omet in omet v notranjosti cerkvene ladje ter uredili okolico cerkve. Leta 1997 je slikar g. Friderik Hrast, ki ima hišo - vikend v Črnotičah, dokončal novo oltarno podobo Marije na prestolu z Jezusom v naročju kot darilo cerkvi. Marija je postavljena v naravno okolje Gradišc. Na opasilo smo podobo blagoslovili.

V načrtu je še popravilo oltarja, obnova kora, nabava mašnih in drugih potrebščin, zvonov ter ureditev dovozne poti. Na Marijino priprošnjo bomo z darežljivostjo romarjev obnovili to svetišče, predvsem pa obnovili naša romanja k Božji Materi in naše zaupanje v njeno varstvo in pomoč.

Details

Last Updated on Saturday, 18 April 2020 11:52

Duhovniki, ki so delovali v Dekanih od 1738 dalje:

(po matičnih knjigah v župnijskem arhivu)

1. SPAGNOLETTO Mihael, župnik 1738 - 1760 (pokopan v dekaniski cerkvi)
2. TOMIĆ Jurij, župnijski upravitelj 1760 - 1761
3. OKUSIĆ p. Simon, župnik 1761 - 1768
4. KOCJANČIČ Ivan 1768 - 1769
5. FABRIS Peter, župnik 1769 - 1787
6. SEPIĆ Gregor, župnik 1787 - 1791 (kaplan v Dekanih že od 1783)
7. KOMAC Ivan 1791 - 1793
8. DA COLLA p. Filip, župnik 1793 - 1796
9. WOK Matija, župnik 1796 - 1811 (1806 se mu pridruži kaplan D'UDINE Marco)
10. FRANCO Štefan, župnik 1811 - 1814
11. KOCJANČIČ Jakob, župnijski upravitelj 1814 - 1818
12. RINALDI Anton, župnik 1818 - 1824
13. PERRACCA Jakob 1824 - 1825
14. VALLE Jakob, župnik 1825 -1830
15. SIROTIĆ Jožef 1830 - 1831
16. BORDON Jernej, župnik 1831 - 1845
17. FIK Matej, župnik 1845 - 1877 (pokopan v Dekanih)
18. HROVAT Andrej, župnijski upravitelj 1877
19. MATJAN Valentin, župnik 1877 - 1898 (pokopan v Dekanih)
20. ZINK Andrej, župnijski upravitelj 1898 - 1899
21. TOMŠIČ Jožef, župnik 1899 - 1900
22. DEFAR Matej Simon, župnik 1900 - 1907
23. SLAMIČ Anton, župnik 1907 - 1938 (pokopan v Dekanih)
24. MARGON Bogomil, župnijski upravitelj 1938 - 1939
25. REBEK Vladimir, župnijski upravitelj 1939 - 1940
26. ROZMAN Alojzij, župnik 1940 - 1948
27. ŠIBENIK Franc, vikar namestnik 1948 - 1955 (župnik v Bertokih)
28. KORITNIK Franc, vikar namestnik 1955 (župnik v Bertokih)
29. PEGAN Dominik, župnijski upravitelj 1956 - 1971
30. BOŽIČ Božidar, župnik 1971 - 1977
31. CEK Štefan, župnik 1977 - 1985 (pokopan v Dekanih)
32. RAVBAR dr. Bojan, župnijski upravitelj 1985 (župnik v Kopru)
33. VALIČ Cvetko, župnik 1985 - 2006
34. LEBAN Roman, župnik 2006 - 2017
35. MOZETIČ Iztok, župnik 2017 - 2018
36. BERCE Bogdan, župnik 2018 →

Details

Last Updated on Saturday, 19 March 2016 18:14

Sedanja župnijska cerkev Marije Vnebovzete, ki je bila posvečena 10. novembra 1493, kakor nam poroča koprski škof Paolo Naldini, je bila ca.5 metrov krajša in je namesto zvonika imela dva zvonova v zvončnici – preslici nad glavnim, južnim vhodom. Risba iz kapiteljskega arhiva na škofiji v Kopru jo upodablja z dvema vhodoma (na jugu in zahodu). Sedanji zvonik so zgradili leta 1841 z denarjem občine dekani. Tedaj so tudi podaljšali cerkev in postavili sedanjo vhodno fasado. Naldini poroča, da je okrog leta 1700 bil v cerkvi čudovito izrezljan pozlačen glavni oltar s podobo (verjetno gre za kipe) Matere božje med podobama Janeza Krstnika in apostola Andreja. Poleg tega so bili še štirje stranski oltarji s podobami svetnikov, ki si jih je ljudstvo izbralo za pomoč ob času kuge ali kakih drugih nesreč. Ti so bili posvečeni Sv. Rešnjemu Telesu, Brezmadežni, sv. Boštjanu in Roku.
V 20. stol. sta bila le dva stranska oltarja: levi posvečen Rožnovenski Materi božji, zavetnici dekliške Marijine družbe (danes Srca Jezusovega) in desni Stanislavu Kostki, zavezniku fantovske Marijine družbe. Kot drugje v Istri, kjer je bilo večinsko slovansko prebivalstvo, so tudi v Dekanih duhovniki opravljali slovansko bogoslužje in uporabljali pri tem glagolski misal (mašno knjigo). Po tridentinskem koncilu(16. stol.) so začeli zopet uvajati latinsko bogoslužje, toda še leta 1753 je škof Giovanni B. Sandi ob vizitaciji v Dekanih ukazal, naj župnik nabavi latinske mašne knjige in iz njih »bere mašo«. Okrog cerkve je bilo pokopališče, ki je bilo sčasoma premajhno in zato opuščeno in preneseno na sedanjo lokacijo. Na sedanjem pokopališču so zgradili v severo-vzhodnem vogalu kapelo – mrtvašnico in na sredini vzhodnega zidu kapelo Žalostne matere božje. Pri zaselku Svete Nedelje je stala podružnica cerkve s podobo sv. Andreja in Leonarda, ki podpirata razpelo z Jezusom (zato ime Sv. Nedelja – S. Domenica: Dominus = Gospod).

Slika cerkve iz leta 1965.